Vas Selce sedi v dnu in na začetni vzpetini Selske Gore, zahodno od Leskovca pri Krškem. Ime je pomanjševalnica občeimenskega pomena selo, to je prostora, kjer stoji hiša ali naselbina, poenostavljeno: vas, naselje, zaselek. Stari zapisi delno izkazujejo sovpad slovanske besede »sedlo«, iz korena *sed- , sedeti. Kdaj se je tu prvič pojavila skupnost naseljencev, nimamo virov, saj ni bilo narejenih arheoloških raziskav, smemo pa morda domnevati, da so se na ta ravni predel nekoč preselili že davni gradiščani Krških gričev. Kraj je vsenaokrog zavarovan z gozdom ali vinsko gorico.
V pisnih virih o vasi Zelcz prvič beremo 25. februarja 1356, ko so jo gospodje Svibenski, njeni lastniki, prodali grofom Celjskim. Verjetno iz časa Celjanov izvira dvojno lastništvo Selc in Selske gore, ki sta si jo kasneje lastili gospostvi Krško in Šrajbarski turn. V vasi je bilo leta 1652 pet celih hub (kmetij), dve sta pripadali Šrajbarskemu turnu, tri pa gospostvu Krško. Krške sta obdelovala le dva kmeta, ena je bila v uporabi vojaškega oficirja (»prvo kopje« ). Poimenovanje in podelitev pozna tudi Ungnadov urbar iz leta 1578, tedaj so bili v Selcah trije oboroženci, vodja je imel puško in meč, drugi sulico in meč, tretji pa sulico in sekiro. 1652. leta je v vasi živel en šrajbarskoturnski svobodnik. Svobodnike zgodovina praviloma opredeljuje kot nižji sloj oborožencev, njihov viteški položaj jim je omogočal družbeni vzpon. Kot vsi tedanji kmetje so tudi Seljčani oddajali desetino, iz nje razberemo, kaj so pridelovali: ob mladežni (mladih živalih) so oddajali kokoši in čebelje panje, žitno desetino in desetino od pridelka lanu. Na Selski gori je bilo zasajenih 13 vinogradov, en pa je bil opuščen, obdelovalo jih je 8 sogornikov, oddajali so 8 veder, 21 kvartalov in 4 četrtinke gornine. Najbolj pogost priimek je bil v tem času Kerin, tako pa je ostalo vse v 21. stoletje. Vseskozi je kraj ostal manjše naselje, ki ga poživlja Selski potok.
Sredi vasi dominira lepa kapelica Marije Lurške. Leta 1873 jo je v zahvalo za srečno vrnitev iz vojske postavil Jakob Božič, po domače Zoričev Jaka. Pri vaščanih je bila povezana z vrsto krajevnih in verskih običajev: za Svete tri kralje se je pri njej zaslišala pesem, potem pa so koledniki obhodili vaške domove, duhovniki so tu blagoslavljali velikonočna jedila, dolga desetletja so se vaščani in okoličani zbirali pri šmarničnih pobožnostih; otroci so imeli svoje veselje, ko jih je obiskal Miklavž, marsikaterega pa spravil v strah parkelj s »ketno«, darila so dobivali tudi na tepežni dan; fantje in mlajši možje pa so v predprazničnih večerih pri kapelici pogosto zapeli, še najrajši pa kako pesem o vincu, ko je gorica ponujala dozorevajoči sad.
Leta 1961 je ob popisu prebivalstva v 10 hišah bivalo 55 prebivalcev v 11 gospodinjstvih, 35 se jih je preživljalo le s kmetijstvom, od ostalih pa so tri ženske že našle pot pridobivanja lastnih denarnih ali skrbstvenih sredstev. Dobrih petinštirideset let kasneje je bilo število skoraj enako – 51 prebivalcev leta 2008, način življenja pa se je po pričevanju krajanov bistveno spremenil.
Viri:
* Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije: (za Kranjsko do leta 1500). Knj. 2, N-Ž. Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1975
* Krajevni leksikon Slovenije. Knj. 3, Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo / s sodelovanjem Franceta Planine pripravil in uredil Roman Savnik. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976
* Naselja v Krajevni skupnosti Leskovec pri Krškem (online) / uredila Alenka Planinc. https://www.ks-leskovec.si/naselja-v-ks-leskovec.html. Prevzeto 7.4.2019
* Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. – Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC, 2009
* Šribar, Ljudmila: Vasi v leskovški župniji – Selce. V: Marija na jezeru, let. 18, št. (2010), str. 9-12
* Urbar gospostva Krško 1570 / prevod Eva Župnek Petelin. Urbar hrani Arhiv Slovenije, Vicedomski urad za Kranjsko. SI AS 1, šk. 81
* Župnek Petelin, Eva: Krajevna skupnost Leskovec v starih urbarjih. V: Leskovec pri Krškem skozi čas / uredila Jasmina Spahalić. Leskovec pri Krškem: Krajevna skupnost, 2018, str. 61-78
07 49 05 130