Naselje leži v zatrepu gorske doline, obdane z gozdom, večinoma na njenem severnem obodu; v davnini je bil bolj naseljen tudi zahodni obod, a je bil zaradi zdrsov zemlje, plazenja tal in usadov ta del večinoma opuščen. Spomin starejših naseljencev ohranja le lokalno poimenovanje Grubelce.

Vas, ki je po obliki gručasto naselje, se je vsidrala na blagi vzpetini pod višjima gozdnima kompleksoma Gabrco in Šumo, z zaledjem naslednje vasi – Goleka. Večino svojega polja ima pod seboj, na ravnini, ob cesti Golek – Brezovska Gora. Imenuje se Dolge njive, kar nakazuje prostor, ki je v takratnih razmerah vasi in njenemu fevdalcu prinašal največji dohodek, hube s takim poljem so praviloma ostajale cele (jih fevdalec ni delil na manjše posestne enote in ne prodajal), tudi ne zaradi pretekle (zgodovinske) vloge. Drugi del polja so Poljane na vzhodu, obkrožajo ga Kobilski gaji, v sosednjem naselju Volovnik ta gozd imenujejo Poljane. Tam obstaja tudi zdaj zaprta vrtača. Mejo med naseljema skozi gozd zaznamuje urez Mrtvega potoka, ki ga v Volovniku imenujejo Sivček. Potok zelo rad ponikne kar sredi struge, a pri Selcah vedno izvira kot Selski potok, krajevno »Na studencu«.

V najstarejšem pisnem viru se z imenom Chobelhaim naselje pojavi 18. julija 1366, v fevdni knjigi ortenburške posesti. Vsa pisna zgodovina Kobil je potem v srednjem in novem veku povezana s Šrajbarskim turnom. To je bilo tako leta 1652 in vse do zemljiške odveze (1848) edino naselje v Krškem gričevju, kjer je vseh 8 kmetij (hub) pripadalo temu gospostvu, bilo je gručasto naselje »na gori« (druga so večinoma razložna), pa tudi edino, ki je v celem svojem dolu imelo le polje. Po plodnem polju oz. njegovi antični zavetnici Demetri, ima vas sprva in še danes ime, vmes pa so nekaj časa ime povezovali s keblom (škafom). Svoje vinograde so Kobilani kot sogorniki obdelovali v vinskih gorah Ivandol in Libeljska gora, Kobile pa kot gorski dol ležijo vmes, kot nekak škaf. Urbar Šrajbarskega turna iz leta 1756 v Kobilah navaja domovanje gorskega mojstra (Bergmeister) Matije Božiča. Bil je najbrž upravnik največje šrajbarskoturnske vinske gorice v Krškem gričevju, gorice Ivandol, med ljudmi pa se je ohranil naziv »gorski župan« in podomačeno ime »Goriški«. Za Kobile je pri gradnji domov veljalo, da so vse hiše z zatrepi obrnjene na najvišji vrh gorice Ivandol, poimenovan Na hribu. Tako so postavili svoje domove tudi naseljenci, ki so jih na novo gradili ob koncu 20. stoletja, poslej pa v vasi ni bilo več novogradenj. Ima 16 hišnih številk in je v letu 2018 imela 28 prebivalcev, kar je več kot pol manj kot leta 1937, ko jih je v 10 hišah živelo 68.

V 2. polovici 20. stoletja je bila glavna gospodarska panoga sadjarstvo. V vasi je jugoslovanska vojska imela prostor za odmetavanje letalskega tovora, Uprava za notranje zadeve Krško pa je v času 10-dnevne vojne za Slovenijo v zidanici ob gozdu hranila vojaško orožje in strelivo, kar je leta 2012 Zveza slovenskih častnikov tudi obeležila s spominsko ploščo.

Vas ima svoj dul podzemne vode Strženice. To so trije izviri na zahodu vaške gmajne, prostor se imenuje V potokih. Napajali so potok Sivček, ki pa je že po nekaj deset metrih poniknil v kalu na gmajni. Pašna gmajna je bila skupna last vaščanov, a jo je Okraj Novo mesto leta 1962 podržavil in tudi v samostojni Sloveniji ni bila vrnjena vasi, ostaja last Občine Krško in v upravi KS Leskovec pri Krškem. Leta 1938 je vas, po posredovanju Društva za narodno zdravje občine Leskovec pri Krškem in Higienskega zavoda iz Ljubljane ter s finančno pomočjo leskovške občine, dobila skupni vaški vodnjak in rezervoar vode za gašenje ob morebitnem požaru, dve hiši pa tudi vodovod. Dva izvira so vodovodni mojster Kragelj iz Brežic in njegovi pomočniki zajezili in po sistemu minore sumptu po glinenih ceveh vodo speljali v novi vodnjak sredi vasi, ki ima tudi korito za napajanje živine, višek vode pa se je iz njega odvajal v leta 1911 zgrajeni stari obzidani okrogli vodnjak in novozgrajeni obzidani kvadratni kal. Z zgradbo vodohrana v zahodnem zatrepu doline so vodovodno napeljavo dokončali leta 1941, tik pred selitvijo prebivalstva v nemška taborišča. Po vojni (1947) je Mestno gospodarsko podjetje iz Krškega za Krajevni ljudski odbor (KLO) Leskovec ob vodohranu zgradilo še perišče, vodohran in vodnjak za sosednji Ivandol, pa tudi klavže (lokalno kluže), ki so usmerjale višji (tretji) izvir v potok Sivček. Tehnična dediščina je bila s pomočjo občine Krško in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Ljubljana, v večji meri obnovljena v letih 2004 do 2009, klavže in perišče pa obnovo še čakajo.

Cerkveno je vas del soseske sv. Štefana v Nemški vasi, ima ohranjeno bogato ljudsko izročilo - nesnovno dediščino in tudi snovno. V spomeniško zaščiteni Domačiji Kobile 3, nekdaj last družine Kranjčevič in pred sredino 19. stoletja Božič (EŠD = 16219), družina Šribar od leta 2003 vodi Etnološko zbirko Kobile. Družina Božič s staro hišo in njeno opremo ter vinsko kletjo ohranja gospodarski pogled polpretekle dobe in tradicijo vinogradništva. Stavbno dediščino ohranjajo tudi potomci družine Kranjčevič: hram, kašča, pod in drugo, nekdaj močno konjerejo pa še nakazuje reja jezdnih konj pri Vegljevih. Dve kmetiji sta prvenstveno preusmerjeni v vinogradništvo, družina Arh pa delno nadaljuje tudi tradicijo sadjarstva (breskve). Ostali aktivni prebivalci vasi odhajajo na delo v Krško in druga središča ali imajo lastna podjetja. Skozi vas vodijo tri pohodniške poti, ena planinska in šolska učna pot, vaška gmajna pa ohranja skupno središče narave in igralno družabnega prostora.

Viri:
* Černelič Krošelj, Alenka, Žagar, Ludvik, Šribar, Ljudmila: Štefanovo 2005. Kobile: EZK; Krško: Javni sklad za kulturne dejavnosti, OE Krško, 2005. Zgibanka (Černelič, Krošelj, Alenka: Štefanovo v Nemški vasi)
* Občinska zveza slovenskih častnikov Krško (online). http://ozsc-kk.blogspot.com/2012/06/otvoritev-spominskega-obelezja-pri.html. Pridobljeno 12.4.2019
* Slovenska historična topografija – SHT (online) / uredniki Miha Kosi, Matjaž Bizjak, Miha Seručnik, Jurij Šilc.
https://topografija.zrc-sazu.si/ Pridobljeno 3.4.2019
* Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. – Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC, 2009
* Šribar, Ljudmila: Etnološka zbirka Kobile: brazde prvega desetletja. Kobile: EZK, 2012