Najstarejšo zgodovino naselja Ivandol smo po viru dr. Milka Kosa postavljali v čas Celjskih grofov, prvič naj bi bilo zapisano v njihovi fevdni knjigi leta 1445. Zadnja Slovenska historična topografija (2016), ki jo urejajo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti štirje ugledni zgodovinarji, za Ivandol še nima dokončne potrditve najstarejšega pisnega vira o kraju. Glede na ohranjeno ljudsko dediščino naselja in okolice se je izpostavilo vprašanje ali je bilo prvotno ime Ivanov dol, torej dol Ivana in njegove družine, ali Jvanov dol, kar naj bi bil Jurij, torej Jurija in njegovih. Ime Jurij je grško, pomeni poljedelec, kmetovalec, v mitologiji je vegetacijsko božanstvo in tudi pastir. Po krščanski tradiciji je sv. Jurij vojak. Po obeh njegov god 23. aprila pomeni vrnitev pomladi. Jurij z vso mladostno silo prežene stari, zimski čas. Na leskovškem trgu je bil veliko stoletij na ta dan sejem, podložni kmetje, tudi v Krškem gričevju, pa so morali v svoje gradove oddati prve letne davščine, zlasti mladežno (živali, ki so jih redili in vsako deseto iz prirasta morali oddati), za jurjevo pa so se sogorniki, ki so obdelovali vinograde na gori, zbrali tudi pri gorski pravdi. Če se je ime preneslo v Ivan (Johann) in kdaj, torej ni dorečeno. Sedanje ime Ivandol se morda navezuje tudi na Janeza Evangelista, na janezovo, ko cerkev blagoslovi mašno vino, a tudi na čas zimskega kresa, ko sonce z žarečo jutranjo in večerno zarjo v Krškem gričevju, zlasti pa v Ivandolu, še posebej lepo sije. Sv. Janez Evangelist je tudi zavetnik mesta Krško.

Zavedati se moramo, da zgodovinske dobe ustvarijo svoje zgodbe, po spremembah le-teh pa jih ljudska modrost preoblikuje ali ustvari nove, v skladu s svojim časom. Na prostorih, kjer je lastnikov več, včasih tudi legend obstaja več. Tako se tudi za Ivandol še ohranja poimenovanje po vrbi ali ivi, pa zgodba o volu Ivanu ali volu in Ivanu, ki vleče(ta) svoj naloženi voz in se skupaj z njim vdre(ta) v podzemlje in morda še katera. So pa to legende prostora, zato prenašanje mej in morebitne materialne dediščine prostor ne le siromaši, ampak tudi izbriše vse korenine.

Naselje je (bilo) razložna vas, oblikovano na način narobe obrnjenega L oziroma v dva kraka. Spodnji poteka po slemenu Brezine (proti Kobilam jo pokriva gozd) v smeri sever-jug, zgornji pa ob cesti Krško-Veliki Trn v smeri vzhod-zahod. Nad cesto se vrh vasi imenuje Na hribu in v sosednjih Kobilah velja za vaški zatrepni vrh. Tam je v gozdu vrtača, ki so jo prebivalci skozi čas trpali s smetmi, prizadevni jamarji pa so jo že večkrat poskušali očistiti, vendar je to delo zelo zahtevno in nevarno, ker je ozka in zelo globoka. Drugo, v kobilski Brezini, so po čiščenju smeti domačini zaradi nevarnosti zaprli.

K vasi Ivandol (Ybanstall) sta v fevdalnih časih sodili dve kmetiji (hubi). Kmetiji leta 1652 nista pripadali Šrajbarskemu turnu, tudi ne Krškemu, tedaj tudi še ni bilo gospostva Nemška vas. V urbarju Šrajbarskega turna sta zapisani na imeni kmetov Jakoba in Marka Kočnarja. Jakob je bil svobodnik, katera gosposka pa je bila lastnica, zaenkrat še ne vemo, leskovški je pripadala le desetina. Pač pa so vsi vinogradi v Ivandolu, skupaj jih je bilo 31, eden pa je bil polovičen, dajali gornino leskovškemu gradu, desetina pa se je delila med gradom 2/3 in župnikom 1/3. Tri vinograde je obdeloval Gašper Žar(e)n. Največjo Šrajbarskoturnsko gorico v Krškem gričevju - Ivandol je sicer obdelovalo 22 sogornikov. Večina je že proti koncu 18. stoletja dobila odpustna pisma (grajske prepise hrani Arhiv Slovenije), kar pomeni, da so vinograde odkupili. V Ivandolu je bil po izročilu tudi skupni sosedski hram za sosesko sv. Štefana. Prav tako kovačnica (kovačija) po prenosu dela kobilske Brezine v sosednje naselje, a tudi ta dediščina ostaja le v izročilu. Kovači starih civilizacij so poznali tudi »taljenje z zeleno vrbo« in tako lahko zapišemo le še to, da bi vsem tem naseljem pripadla pravica arheološke, zgodovinske in etnološke raziskave.

Lit.:

* Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije: (za Kranjsko do leta 1500). Knj. 1. Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1975

* Mencelj, Mirjam: Volčji pastir v kontekstu dosedanjih raziskav na področju slovanske mitologije. V: Studia mythologica Slavica, let. 4 (2001), str. 159-187

* Navratil, J: Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim.V: Letopis Matice Slovenske za leto 1892, str. 121-155

* Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. – Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC, 2009

* Wooley, Leonard: Začetki civilizacije. Ljubljana: DZS, 1969. (Zgodovina človeštva: razvoj kulture in znanosti. Knj. 1, zv. 2)

* Župnek Petelin, Eva: Krajevna skupnost Leskovec v starih urbarjih. V: Leskovec pri Krškem skozi čas / uredila Jasmina Spahalić. Leskovec pri Krškem: Krajevna skupnost, 2018, str. 61-78