Ime naselja in najstarejši zapisani viri

 

Pisci večinoma navajajo, da so Leskovcu dali ime Slovani ob poselitvi v 6. in 7. stoletju, ker naj bi bil slovanski običaj naselja poimenovati po drevju oz. rastlinah. Ime izhaja od grma léska (Corylus avellana), ki so nekdaj množično obrobljale Leskovški potok.


Najstarejši zapisi krajevnega imena so v nemščini, v dveh oblikah, kot Haselpach ali kot Haselbach. Črki b in p naj bi bili enakovredna zamenjava, vendar se včasih dozdeva, da imata svoje dodatno sporočilo, zlasti če ju pogledamo skozi prizmo številčne vrednosti, ki je v zgodovini pisave imela svojo simboliko in pomen. V grščini in latinščini, ki imata z antično naselitvijo tega prostora in ustanovitvijo rimskega municipialnega središča Neviodunum le dobre štiri kilometre južneje, na Drnovem, svojo »pradomovinsko« bazo tudi v Leskovcu, ima črka b številčno vrednost 2, črka p pa vrednost 100. V antiki je bila številka 2 dodeljena Materi, ima pa zelo široko simbolno razlago. 100 pa je število, ki pooseblja del celote in v njej oblikuje celoto z lastnimi značilnostmi in lastnostmi. Špekulacija bi se lahko usmerjala na kasnejše župnijsko središče, posvečeno Materi, izhajajoče iz antičnega krščanstva, so pa še drugačne, a raziskovalno še ne utemeljene razlage. V folklornem izročilu leska predstavlja mejo med domačim in neznanim, prehod med tu in onkraj, tudi med poljem (namenjenem človeku) in goro (namenjeno bogu) oz. med naseljenim in nenaseljenem prostorom. Nekakšna vrata. Simbolika seveda velja za najstarejši čas, danes so naselitvene meje med Krškim poljem in Krškim hribovjem, med katerima je bil Leskovec kot vrata, prehod, povsem zabrisane.


Ime kraja je povezano z imenom potoka skozi naselje – Leskovškim potokom. V nemščini imata kraj in potok enako poimenovanje – Haselpach, Haselbach, Leskov (potok), Leskovec. Po enakem principu je izpeljano nemško ime Gurkfeld, Krško polje, za področje ob sotočju Krke in Save, poimenovano po reki Krki (Gurke, Krka). In tudi za Krško, ki mu je mestne pravice podelil rimsko-nemški cesar Friderik III. Habsburški leta 1477. Prav tako se je Gurkfeld, Krško (polje), imenovala tudi župnija, ki je imela župnijsko cerkev vseskozi v Leskovcu, sedež pa so prenašali med Leskovcem in Krškim. V ohranjenih pisnih virih je zapisana leta 1274, z imenoma Marija na jezeru pa naj bi cerkev tu bila že po letu 1025, ko je iz rok kralja Konrada II. posestvo med Krko in Savo ter onkraj reke, med Koprivnico, Hudinjo in Voglajno, prejel grof Viljem, mož Eme Krške (sv. Heme). Na levem bregu Krke je bila urejena pražupnija s sedežem v Leskovcu pri Krškem. Tako sta tedanjo Slovensko Marko pokrivali dve pražupniji: Šentvid na Dolenjskem in Leskovec pri Krškem.


Prvi najdeni pisni vir za kraj Leskovec, ki ni vezan le na župnijo, pa je iz časa grofa Henrika II. Goriškega; leta 1306 je grof podelil v Leskovcu pri Krškem svojemu vitezu Krešiču eno kmetijo, »na kateri je [ta] živel«.


NEKAJ ZGODOVINSKIH DROBCEV

 

Župnija Leskovec
1392 je oglejski patriarh Janez Sobieslavski patronat nad župnijo Leskovec podelil Hermanu II. Celjskemu. Patronat je bil deden, po izumrtju Celjskih (1456) je župnijo prejel dedič – Habsburžani, cesarji Svetega rimskega cesarstva nemških narodnosti. Župnija je bila cesarska vse do razpada Avstro-Ogrske leta 1918, jo je pa cesar Leopold II. 14. decembra 1792 prepustil kranjskim deželnim stanovom kot odškodnino za patronatske pravice nekaterih škofijskih ustanov, a so jo cesarji znova prevzeli po zemljiški odvezi 1848. leta. Tudi v Jugoslaviji (stari) je prešla v roke jugoslovanskih vladarjev Karađorđevićev, posvetno soupravo je izvajalo Okrajno glavarstvo Krško. Med proste škofove podelitve sodi od leta 1934.

 

Leskovški grad
1436/37 se v fevdni knjigi grofov Celjskih pojavi »burg zum Hart«, 1437 dvor pri Leskovcu (hof ze Haselpach), nekaj manj kot dvajset let kasneje (1456) pa trije dvori na griču/bregu župnije (… drey hof am perg bei der pharr…). Turen am Hart, leskovški grad, so Celjski podelili Doroteji Greisleinovi (Grassl), verjetno tudi z delom cerkvene desetine. Tako je v času Celjskih rastlo naselje Leskovec pri Krškem, med cerkvenim trgom (kjer je sejem navajan že leta 1291) in gradom, še zlasti ker so Celjani župnijo vodili kot eno od svojih šestih rezidenčnih župnij. Svoj dvor so uredili v gradu Krško, veliko krško gospostvo so od gospodov Svibenskih (Ostrovrharjev, von Scharfenberg) odkupili v letih 1351 do 1358. Leta 1388 sta Viljem in Herman I. Celjska pridobila še kostanjeviško gospostvo, imenovano tudi Obramba dežele, Branskovo, ki ga ne smemo zamenjati z mestno in cistercijansko posestjo Kostanjevica. V naslednjih desetletjih je bila urejena tudi uprava, ki jo je izpeljal leskovški župnik Martin Rajnuša (Rainuscha, Mertten Ranusch, Martin Krški), kancelar celjske pisarne (umrl je leta 1446). Celjani so bili tudi ustanovniki kartuzijanskega samostana Pleterje (1403), kjer je Herman II. tudi pokopan. Sodna meja med gospostom Krško in Šrajbarskim turnom pa je segala do sredine Krškega polja – krška do Velikega Podloga, Pristave in Globelega na Krko, sodna meja leskovškega Turna pa od tam naprej in visoko v Gorjance.

 

Ob podelitvi mestnega prava trgu Krško leta 1477, sta sodelovala pri določitvi mestnega pomerija skupaj kranjski in celjski vicedom. Pomerij so določili leta 1478, meja med krškim in leskovškim gospostvom je potekala na mestu, kjer so po gradnji nove leskovške grajske kleti postavili največji sod. Šele leta 1494 je cesar Maksimilijan I. likvidiral upravo celjskega vicedoma na Kranjskem. V preureditvi so leta 1492 Šrajbarski turn kupili sosedje, gospodje Rajhenburški in leta 1502 z zamenjavo pridobil še Sveti Križ onstran Krke (Podbočje), kjer je urad zajel 26 vasi. Lastniki leskovške graščine, ki je imela glavnino posesti na Krškem polju in na gorjanski strani, so bili do 1569. Rajhenburški so Šrajbarski turn prenovili in mu dali podobo, ki jo z manjšimi spremembami poznamo danes. Gospoščino so prodali italijanskemu trgovcu Janezu Krstniku Valvasorju, naslednje leto (1570) pa izumrli. Bogati Janez Krstnik (+1581), sam brez otrok, je bil dobri »boter« Valvasorjem, iz rodbine pa je daleč najbolj poznan iz tretje generacije izhajajoči Janez Vajkard, avtor znamenite knjige Čast in slava vojvodine Kranjske (1689), ki je umrl v Krškem leta 1693. Vendar Valvasorji niso bili dediči Šrajbarskega turna, pač pa nečaki Mosconi, lastniki do leta 1652/53. Po krajšem vmesnem lastništvu hrvaškega grofa Petra Zrinjskega (1653 – 1658) se je na gradu potem za skoraj tristo let končno zasidrala rodbina Auersperg - Turjaški (do 1903). Ob nakupu gospostva je Herbard X. Turjaški pridobil 312 celih in ½ kmetij, razdeljenih v tri urade: Sveti Križ s 129 in ½ kmetijami, Polje z 72 kmetijami, Na Gori s 111 kmetijami.


Obširno fevdalno gospodarstvo je kraj Leskovec pri Krškem skozi čas močno zaznamovalo, na eni strani z usmerjenostjo v kmetijski sektor, na drugi pa z upravno vlogo gradu in vsega, kar fevdalno središče prinese s seboj, vključno z nemškim uradnim jezikom in omejevanjem razvoja lokalnega slovenskega prebivalstva. Gospostvo je vodilo naborni okrajni komisariat med 1780 – 1811 in med 1814 - 1838. Na podlagi uredbe notranjeavstrijskega gubernija z dne 3. 11. 1784 so gosposke – dominiji dobili nalogo izdelati tudi davčni kataster za novi sistem zemljiškega davka, 1793 pa še skrb za policijo na podeželju. Novi zemljiški davek je bil uveljavljen od 1. 11. 1789 dalje, za sabo pa je v naslednjih desetletjih potegnil ustanovitev okrajev. Tako je uprava iz Šrajbarskega turna po 1848 v celoti prešla v Krško.

 

Poselitvena podoba Leskovca med koncem 18. in začetkom 21. stoletja


Po ohranjeni krstni knjigi župnije Leskovec med 1771 in 1785 lahko sklepamo na približno velikost vasi. Vpisanih je 56 hišnih številk, domnevamo lahko kako domačijo več. Za leto 1821 podatki navajajo 70 hiš in 460 prebivalcev. Pred koncem 19. stoletja (1896) je imel Leskovec 119 hiš. Tisočico (1004) prebivalcev je zabeležil dobrih sto let kasneje, konec leta 2004.

 

Vojaške obveznosti

 

Leta 1768 je Habsburška monarhija vpeljala novačenje, vojska je prenehala biti najemniška. Posameznim vojaškim enotam je bilo dodeljeno določeno ozemlje, od koder so dobivale vojake. Leta 1770/71 je bil izveden popis prebivalstva in vprežne živine, potem pa so državo razdelili na naborna območja posameznih polkov. Naborno območje polka je bilo razdeljeno na naborna območja posameznih čet, imenovala so se kanton, pri nas kanton Gurkfeld. Šrajbarski turn je pridobil sedež nabornega okraja 21. januarja 1780, bil je eden od 15 v kresiji (okrožnem uradu) Novo mesto. Segal je od Bušeče vasi v današnji občini Brežice do Žadovinka, preko današnjega krškega Griča na Goro in do Velikega Trna, Planine pri Raki in Straže pri Raki in po potoku Senuša do Krke, po toku Krke navzgor do potoka Studena in ob njem do vrha cerkve sv. Mohorja, navzdol proti Črneči vasi in po gorjanskih mejah mimo Bušeče vasi in Cerkelj ob Krki in Črešnjic na Žadovinek. Meje so bile označene s križi, vsekanimi v drevesa, stavbe in mejne kamne.


Na Kranjskem je imel naborno območje pretežno 17. pešpolk oz. 17. pehotni polk, vojake so imenovali kar »Kranjski Janezi«, v kantonu Krško (polje) pa njegovih deset stotnij (od 1. do 10.) pa tudi tehnična in jurišna stotnija. Toda Leskovčani niso bili samo vojaki 17. pešpolka; po virih Šrajbarskega turna so obveznike v kantonu rekrutirali tudi drugi polki, sredi 19. stoletja še Pehotni polk nadvojvode Ferdinanda Este, 47. linijski polk grof Kinsky, 49. linijski pehotni polk baron Langenau, 3. ulanski polk nadvojvode Karla, 4. dragonski polk grofije Toskane, 11. lahki konjeniški polk kneza Windischgrätza in 5. kirasirski polk grofa Auersperga, imenovan Wessely.

 

Dekanija Leskovec


Župnija Gurkfeld (Leskovec) je skozi čas pripadala različnim (nad)škofijam, od videmske (Udine), oglejske, goriške do ljubljanske, kamor je prešla leta 1787. Tedaj je znova dobila tudi sedež dekanije (podoben status je imela tudi v času grofov Celjskih in njihovih dedičev Habsburžanov). Prvi dekan v ljubljanski škofiji je bil baron Ludvik Lazarini (+1795), posmrtno veliki dobrotnik župnije in njenih treh podžupnij: Veliki Trn (župnija od 1793), Cerklje ob Krki (1863), Krško (1894).


Dekanijski sedež se je v 18. in 19. stoletju precej premikal. Ko sta bili leta 1795 Šrajbarskemu turnu municipalizirani mesti Krško in Kostanjevica (mestna dominija sta ugasnila), je bil 1796 sedež dekanije prenesen na Rako, vodil jo je raški župnik. Leta 1806 je znova prešel v Leskovec, pravzaprav v Krško, saj so leskovški župniki do 1830 prebivali v mestu. Tedaj so dekaniji pripadali: župnija Leskovec, vikariat Cerklje, župnija Sv. Duh – Veliki Trn, župnija Čatež ob Savi, župnija Velika Dolina, beneficij sv. Nikolaja v gradu Krško in Marijina kapela v gradu Šrajbarski turn. Drugi del Krške doline je pripadal dekaniji Raka. Leta 1808 je župnija Leskovec znova postala del dekanije Raka. Tako je ostalo do 1818, ko se je sedež vrnil v Krško, po zgraditvi novega župnišča v Leskovcu pa je od leta 1833 sedež v Leskovcu, četudi je vmes za nekaj let dekan Kurent še stoloval v Krškem. V stari državi Jugoslaviji ji je pripadalo 14 župnij: Škocjan, Bučka, Raka, Leskovec, Krško; Šentjernej, Kostanjevica, Sveti Križ (Podbočje), Cerklje, Velika Dolina, Čatež ob Savi ter Sveti Duh (Veliki Trn), Studenec in Boštanj. V letu 1940 je bila župnija Boštanj premaknjena v Dekanijo Trebnje.


V Dekaniji Leskovec, ki jo vodita dekan Anton Trpin, šentjernejski župnik, in prodekan Ludvik Žagar, leskovški župnik, je tudi po ustanovitvi Škofije Novo mesto, 7. aprila 2006, 13 župnij.

 

Šolstvo

 

Leta 1809 so tudi Leskovec zasedli francoski Napoleonovi vojaki in v njem leta 1812 ustanovili sedež občine (merije), hkrati pa tudi redno posvetno šolo. Prvi učitelj je bil Anton Vrezic, ki je od 1803 do tedaj poučeval v Krškem, bil pa je leskovški organist. Osnovna šola Leskovec beleži ta datum kot začetek svojega delovanja. Župnijska šola je delovala v Leskovcu vsaj od drugega desetletja 18. stoletja, ko jo je vodil župnik dr. Frančišek Lovrenc Rome (1716/17-1727), poučeval pa je tedaj Janez Jožef Prekhenfeld (Prekherfeld). Francozi so Leskovec in slovenski prostor zapustili 1813/14, upravo za širši prostor, zdaj imenovan »delegirana gosposka« je znova vodil Šrajbarski turn kot eden od štirih okrajnih gosposk v sekciji Kostanjevica. Trivialko so znova odprli 25. januarja 1819 v privatni zgradbi nasproti cerkve, za njeno delovanje pa je skrbel šrajbarskoturnski naborni okraj skupaj s Cerkvijo.

 

Osnovna šola Leskovec je o svojem delu izdala tri zbornike: 150 let šole v Leskovcu pri Krškem (1962), Po stopinjah mladosti (2002), Naših 200 let (2012).

 

Po zemljiški odvezi ali prvih 50 let kapitalizma


Po zemljiški odvezi leta 1848 je bila vsa družbena uprava (sodna, policijska in politična) iz Šrajbarskega turna prenesena v Krško in v Kostanjevico. Leskovec je ostal le še sedež katastrske srenje za tri naselja, poleg Leskovca še za Žadovinek in za Veniše. V novih razmerah se prebivalci naselja »niso znašli«, prišli so celo v razkol. Manjši del se je priključili slovenski prebuji (»pomladi narodov«), kar so tajno nakazali z obešeno slovensko trobojnico na zvoniku cerkve in javno s poskusom gospodarsko zaživeti v obrtni smeri. Večjemu delu pa je bila še vedno primarna skrb zelo razdrobljena (premajhna) posest. Kmetje so se končno videli kot gospodarji svojih kmetij, vendar je bilo treba za to prej državi plačati še nadomestilo (davke), kar je marsikaterega novega gospodarja »spravilo na kant«. Zlasti še, ko je po 1885 vinograde napadla »trtna uš«. Izselitve v tujino za boljši kos kruha niso prenehale vse do 2. svetovne vojne. Leskovški učitelji so še do 1869 poučevali v nemščini. 
Župnija je sedež obdržala, vendar se je precej zmanjšala. V letu 1863 je škof dr. Jernej Vidmar, tedaj virilist v prvem Kranjskem deželnem zboru, leskovški vikariat Cerklje ob Krki povzdignil v samostojno župnijo, rožnovenska nedelja 1894 pa je začetek samostojne župnije Krško, ki se je po bogati donaciji Josipine Hočevar končno odcepila iz leskovške.


Šrajbarski turn je obdržal še vedno zelo veliko posesti in šele po letu 1910 je bila razparcelirana in prodana na dražbah. Da so jo večinoma pokupili domačini in ne spet tujci, sta imeli veliko zaslug Slovenska straža in Hranilnica in posojilnica v Leskovcu pri Krškem, ustanovljena leta 1901, obe je vodil župnik dr. Franc Schweiger, do leta 1918 član osrednjih teles Slovenske ljudske stranke.

 

Parlamentarna demokracija in Leskovec


Na prostoru današnje Slovenije je bila volilna pravica uvedena leta 1848, a jo je imelo le malo nad 10% prebivalstva. Avstrijska monarhija je leta 1861 postala parlamentarna demokracija. Po uvedbi ustavnega življenja so tudi prebivalci Leskovca (samo moški) lahko volili, vendar samo, če so presegli prag določenega gmotnega cenzusa. Volili so lahko le v kmečki kuriji (druga volilna razreda sta bila veleposestniški in trško-mestni), po 1907 pa je bila uvedena splošna volilna pravica za moške. Ženske davkoplačevalke so na Kranjskem sicer leta 1886 dobile volilno pravico, a so na volišča lahko šle šele po letu 1910. Splošno volilno pravico so ženske v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev dobile prvič 15. maja 1920, a jo že 17. februarja 1921 izgubile, stalno pa so pridobile šele v novi Jugoslaviji leta 1945.


Prva politična stranka s sedežem v Leskovcu je bila Slovenska ljudska stranka (SLS), za sodni okraj Krško je bila ob prisotnosti nad 300 mož ustanovljena pod župnijskim kozolcem 6. junija 1909. Šlo je za Kmečko zvezo za sodni okraj Krško (KZ), terensko (organizacijsko) politično društvo stranke SLS, tesno povezano tudi s Cerkvijo. Za prvega predsednika so izvolili leskovškega župnika in dekana dr. Franca Schweigerja. KZ naj bi po svojem sodnem okraju širila zadružno misel in kmečko stanovsko organizacijo, usklajeno s krščanskimi načeli.


Tedanji demokratski pol se je v Leskovcu odzval šele leta 1926, z ustanovitvijo krajevnega odbora Samostojne kmetijske stranke. Med voditelji naj zapišemo vsaj Franca Strgarja ml., ki je bil izvoljen tudi za prvega predsednika občine Leskovec pri Krškem, in Vinka Butkoviča. Člani so bili zelo aktivni tudi v okrajnem odboru v Krškem, med predsedniki najdemo Alojza Pirca iz Velike vasi, od marca 1927 Antona Grebenca s tajnikom Francem Žnideršičem ml., oba iz Leskovca, in blagajnikom Jožetom Kotarjem z Rake, tajnik stranke je bil kasneje tudi Vladimir Pfeifer iz Leskovca. Osrednja okrajna vsakoletna prireditev – Kmečki praznik na Krškem polju – je privabila do 10.000 obiskovalcev in bila velika manifestacija kmečkega stanu v uveljavljanju njegovih pravic. Leta 1932 so ustanovili še podmladek – Društvo kmetskih fantov in deklet. Sprva ga je vodil Vinko Vovk, ki pa je konec leta odšel v tujino in ga je nadomestil Jože Žičkar, na občnem zboru v januarju 1934 pa so izvolili Joška Repa. V Leskovcu je imel sedež tudi pododbor Krško Društva kmečkih fantov in deklet.

 

Za obrambo kmečkih interesov si v Leskovcu stranki SLS in SKS nista bili nasprotni.

 

Prenašanje sporočil


Poštni urad je v Leskovcu pri Krškem začel poslovati 1. oktobra 1887, vodila sta ga zakonca Pfeifer. Pošto je do 1913 vodila Uršula, njen mož Ivan je bil za poštnega mojstra imenovan leta 1913. Med 1. in 2. vojno je bil vodja leskovške pošte Joško Rep. 
Telefon je pošta dobila 1. avgusta 1928, v letu zatem pa so nekateri Leskovčani že lahko doma poslušali radio. Električno napeljavo ima kraj od 27. novembra 1937, blagoslovljena je bila pri nedeljski maši 28. 11.


Oživitev upravnega sedeža

 

Poskus oživitve Leskovca kot civilnega upravnega sedeža je bil narejen večkrat. 31. januarja 1896 je bil v Deželnem zboru Kranjske odobren načrt za izločitev katastrske občine [dalje: k. o.] Leskovec in k. o. Senuše iz selske občine Krško in k. o. Veliki Podlog in k. o. Drnovo iz selske občine Cerklje in združitev le teh v selsko občino Leskovec, a načrt zakona glede izločitve je ostal nepotrjen celo leto, 4. februarja 1897 pa je poslanec Globočnik pl. Sorodolski v imenu upravnega odseka poročal, da se načrt umakne in prekliče. Po temeljiti pripravi pa je načrt uspel leta 1933. Leta 1933 je izšel novi Zakon o občinah. Krčani so se poskušali združiti z občino Videm v mestno občino, vendar je občina Videm odklonila povezavo. Tako je obveljal že večkrat predstavljeni predlog o razdelitvi na Občino Krško – mesto (mestno občino) in Občino Krško – okolica (selsko, vaško občino) na desni strani Save, v praksi pa je to pomenilo ukinitev občine Cerklje ob Krki. Nove občine so bile vzpostavljene 13. junija 1933. Za prvega predsednika Občine Krško - okolica je bil izvoljen Leskovčan Franc Strgar ml. K njej je bil s 1. aprilom 1934 pridružen še prostor župnije Veliki Trn in tedaj je bila tudi preimenovana v Občino Leskovec pri Krškem. Obstajala je do 2. svetovne vojne, vendar se je prostorsko ves čas zmanjševala. Po 2. vojni je bil za ožji prostor vzpostavljen Krajevni ljudski odbor (KLO) Leskovec, Občina Leskovec pa je zaživela spet med leti 1952 in 1955, potem pa se je vključila v komuno [Videm]-Krško.


Po letu 1963 se je začela oblikovati Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem, ki je zaživela z letom 1965. Leta 1979 se je razdelila na KS Leskovec pri Krškem, KS Krško polje, KS Senuše in KS Veliki Podlog. Naselje Leskovec pri Krškem je v letu 1980 dobilo ulični sistem. Nova KS Leskovec pri Krškem je bila v letih največjega vzpona razdeljena na 8 vaških skupnosti, imela je lasten statut in program dela, od leta 2012 pa znova deluje po statutu občine Krško.

 

Društva
Društveno življenje je v Leskovcu imelo predhodnike v raznih bratovščinah. Bile so skupek Cerkvenih in obrtnih potreb. Najmočnejša je bila gotovo Bratovščina Naše ljube Gospe, ki z viri sega v leto 1570. Ob koncu 19. in začetku 20. stoletja pa so tudi v Leskovcu zaživela društva, kot jih poznamo danes: Prostovoljno gasilsko društvo leta 1892, Slovensko katoliško izobraževalno društvo leta 1904, Telovadno društvo Sokol Krško-Leskovec leta 1906, politično društvo Kmečka zveza za sodni okraj Krško leta 1906, Tamburaško društvo Slovan leta 1910, Orel Leskovec leta 1911 itd.

 

Svetovna vojna 1914-1918


Življenjski davek Leskovca v tej vojni je bil zelo visok, s prostora župnije je padlo 113 mož in fantov. A ne le odhodi na fronto, prostor je zaznamoval tudi prihod beguncev iz Galicije leta 1914, ki so jih nastanili v nekdanji vojaški kasarni v Žadovinku, in preureditev bolnišnice v Krškem v vojno bolnico za ranjence s front, za vojaško rezervno bolnico Lugos od junija 1915 do marca 1916, za vojaško bolnico 2/7 od julija 1916 do novembra 1917. Zaradi velikega števila ranjenih so zdravljenje razširili tudi v druge zgradbe, v Leskovcu v šolske prostore in grad Šrajbarski turn, kjer so stanovale tudi sestre strežnice. Vsaj v to obdobje moramo zamejiti tudi ustanovitev podružnice Rdečega križa v Leskovcu, čeprav pisnih virov zaenkrat ne poznamo, le drobce delovanja.


V letu 1925 so se preživeli vojaki zbrali na skupnem taboru na Brezjah pri Mariji Pomagaj. Tudi nekateri leskovški so postali člani veteranske Zveze slovenskih vojakov iz svetovne vojne (ZSV). Naslednje leto so v župniji zbirali prijave vojnih invalidov in ustanovili društvo Spomenik padlim v Leskovcu, ki je 7. avgusta 1927 v Slovencu objavilo razpis za izdelavo spomenika. Izdelalo ga je kamnoseško podjetje Kunovar iz Ljubljane, postavili so ga na trgu pred župnijsko cerkvijo in blagoslovili 3. junija 1928. Odbor za spomenik je poslej kot posebna sekcija deloval pri Olepševalnem društvu Leskovec, Cerkev in kraj pa sta v spomin padlim vsako leto 1. novembra pripravili komemoracijo. Narodni praznik, združitev slovanskih narodov v skupno državo - sprva SHS, od 1929 Jugoslavija - je bil 1. decembra in so ga po vseh šolah in cerkvah zelo svečano slavili.


Preživeli vojaki so bili združeni v leskovški podružnici veteranske Zveze slovenskih vojakov svetovne vojne (ZSV), ki se je po 1930 imenovala Zveza bojevnikov, po 1934 pa bila vpeta v Združenje borcev Jugoslavije. Zveza je tesno sodelovala z Rdečim križem in Družbo sv. Rafaela za varstvo izseljencev. Spomin so negovali tudi po 2. vojni, ob 50-letnici bojev za severno mejo (1968) je bilo srečanje preživelih vojakov občine Krško v Leskovcu, vendar svojega društva niso več imeli, ker jih je bilo živih samo še nekaj, vpeti so bili v novomeško.


Leskovec se je padlim vojakom oddolžil ne le s postavitvijo spomenika, ampak leta 1980 posredno tudi s poimenovanjem trga (Trg borcev) in osrednje leskovške ulice – Ulica 11. novembra. Na ta dan je bila leta 1918 podpisana kapitulacija Nemčije, je pa tudi dan, ko je v 2. svetovni vojni nemška okupatorska uprava iz njihovih domov začela izseljevati Leskovčane. 15. oktobra 1995 je bil, v cerkveni slovesnosti ob 50. obletnici vrnitve izgnancev, na spomenik dodan še spominski zapis umrlim v izgnanstvu (1941-1945). Društvo slovenskih izgnancev je krajevno organizacijo Leskovec pri Krškem v samostojni državi Sloveniji ustanovilo novembra 1992.


Ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne sta Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem in župnija obnovili spominsko slovesnost 1. novembra, od leta 2015 dalje pa poteka na Dan generala Rudolfa Maistra (23. novembra).

 

Leta 2018 je leskovška krajevna skupnost izdala obširen zbornik Leskovec pri Krškem skozi čas, ki ga je napisalo šest avtorjev in je opremljen z bogatim slikovnim gradivom. Bralci, ki jih zgodovinska podoba naselja in pripadajočih vasi, združenih v krajevno skupnost, zanima, lahko v njem najdejo zelo veliko podatkov.


Naselja KS Leskovec pri Krškem:

 

Gorenja vas, Ivandol, Kobile, Libelj, Loke, Selce, Nemška Gora, Selce, Velika vas, Veniše, Volovnik, Žadovinek.


 

Viri:

Dokumentarni viri:

* Otrin, Blaž: Zgodovina župnije Leskovec pri Krškem od 1787 do 1889. Rokopis. 2016.

* Pokorn, Franc: Zapiski za Leskovec in Krško. Rokopis, prepis 1959.

* Urbar gospostva Krško 1570 / prevod Eva Župnek Petelin. Hrani Arhiv Slovenije, SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko,  šk. 81

* Urbar graščine Šrajbarski turn in dvorca Globelo / prevod Eva Župnek Petelin, 1652. Hrani Arhiv Slovenije, SI AS 1074/152. Zbirka urbarjev.

* Urbar župnije Leskovec 1677 / prevod Eva Župnek Petelin. Hrani Arhiv Slovenije. SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko,  šk. 20, pg. 539-603. (arhivska oznaka) oz. 406-470 (štetje str. v urbarju)

* Župnija Leskovec pri Krškem. Oznanila 1925-1927

 

Objavljeni viri in literatura:

* Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto: regesti listin in popis gradiva. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, 1995. (Acta Ecclesiastica Sloveniae 17)

Brestanica: zbornik člankov in razprav / strokovni urednik Jože Curk. Brestanica: Turistično društvo, 1982

* Bregar, Marjeta: Pošta na Dolenjskem do leta 1918: katalog zgodovinske razstave, Dolenjski muzej Novo mesto, 26. november 2004 – 15. maj 2005. Novo mesto: Dolenjski muzej, 2005

* Chevalier, Jean, Gheerbrant, Alain: Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 1995

* Granda, Stane: Ni spodbud za modernizacijo. V: Vekov tek / uredil Andrej Smrekar. Kostanjevica na Krki: Krajevna skupnost, 2003

* Hajdinjak, Boris: Rajhenburški do začetka 15. stoletja. V: Kronika, let. 61, št. 3 (2013), str. 713-750

* Kos, Dušan: Blesk zlate krone – gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. (Thesaurus memoriae. Dissertationes; 1)

* Lah, Evgen: Domoznanska črtica. V: Národni koledar in letopis Matice Slovenske za leto 1896. Ljubljana:

Slovenska matica, 1896, str. 49-74. DLib.si – MF2P1KZH

* LapajneIvanIz mestnega arhiva: (Krško pred 200 leti). V: Jahresbericht der Knaben-Bürgerschule mit

Landwirtschaftlicher Richtung, Jhrg. 15/16 (1895/1896 – 1896/1897), str. 3 – 17. DLib.si – 4MQYBYQN

* Ljubljanska škofija: 550 let / zbral in uredil France M. Dolinar. Ljubljana: Nadškofija, 2011

* Mlinarič, Jože: Kostanjeviško gospostvo: po urbarju iz leta 1625. Kostanjevica na Krki: Dolenjski kulturni festival, 1970

* Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. Del 1, Od začetka do 1848. Celje: Kulturna skupnost, 1971

* Sapač, Igor; Arhitekturna zgodovina gradu Rajhenburg. V: Kronika, let. 61, št. 3 (2013), str. 365–460

* Slana, Lidija: Lastniki Rajhenburga med 16. in 19. stoletjem (1570-1881). V: Kronika, let. 61, št. 3 (2013), str. 519-540

* Smole, Majda: Graščina Šrajbarski turn. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1980. (Publikacije Arhiva

Republike Slovenije. Inventarji: Serija Graščinski arhivi, zv. 2)

* Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982

* Smole, Majda: Vicedomski urad za Kranjsko: 13. stol. – 1747.  D. 2, Cerkvene zadeve Lit. G. Ljubljana; Arhiv SR

Slovenije, 1989. – (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Serija Arhivi državnih in samoupravnih

organov in oblastev; zv.4)

* Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. – Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC, 2009

* Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2, Dolenjska. Knj.2, Med Bogenšperkom in Mokricami. Ljubljana: Viharnik, 2001

* Šribar, Ljudmila: Kmetijska proizvodnja Velike vasi leta 1918 in razvoj do leta 1941. V: Velika in Gorenja vas, Leskovec pri Krškem / uredila Jasmina Spahalić. Velika vas: Fotografika, Boštjan Colarič, 2014. str. 89-131

* Velika in Gorenja vas, Leskovec pri Krškem / uredila Jasmina Spahalić. Velika vas: Fotografika, Boštjan Colarič,

2014

* Žontar, Josip: Kranjski deželni vicedom: prispevek zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem. Separatni odtis. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede, 1966. Iz: Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, razred I, 1966, zv. 4

* Žontar, Josip: Nastanek in razvoj upravnih okrajev na Slovenskem do leta 1849. V: Zgodovinski časopis, let. , št. 1/2 (1980), str. 119-155

* Župnek Petelin, Eva: Krajevna skupnost Leskovec v starih urbarjih. V: Leskovec pri Krškem skozi čas / uredila Jasmina Spahalić. Leskovec pri Krškem: Krajevna skupnost. 2018, str. 61-79

 

Serijske publikacije:

* Dolenjski list, let. 19, št. 12 (21.3.1968), str. 1

* Gruda,  let. 11, št. 8/9 (1934), str. 240. DLib.si – ESWA3NOX

* Kmetski list: glasilo Samostojne kmetske stranke za Slovenijo. Ljubljana: Konzorcij, 1919-1941. Leto 1, št. 1 (17. jul. 1919) - leto 23, št. 14 (2. apr. 1941)

Let. 9, št. 12 (23.3.1927), str. 3. DLib.si – DZV8XXKR  

Let. 14, št. 45 (9.11.1932), str. 3. DLib.si – LBKT31PO

* Letopis Ljubljanske nadškofije / Ecclesia catholica. Nadškofija (Ljubljana). Ljubljana: Nadškofijski ordinariat, Let. 1(1788) – let. ? (1967).

Let. 2, št. 1 (1798), str. 29-30.  DLib.si –  RJQ5K330

Let. 3, št. 1 (1808). str. 39. DLib.si – 79SH3NQC

Let. 31, št. 1 (1849), str. 36-38. DLib.si – C62PRMEP

* Ljubljanski škofijski list,  Št. 2 (2.3.1933), str. 12.  DLib.si – M86H4OPT

* Naš glas, let. 14, št. 12 (23.6.1993), str. 14

* Slovenec: političen list za slovenski narod. Ljubljana: Ljudska tiskarna, 1873-1945. Let. 1, št. 1 (14. okt. 1873 – let. 73, št. 101 (4. maj 1945).

Let. 24, št. 297 (28.12.1896), str. 1. DLib.si – 7K185M9Q

Let. 25, št. 27 (4.2.1897), str. 1. DLib.si – H05FI2V6

Let. 37, št. 134 (16.6.1909), str. 1. DLib.si – BOLSCOMT

* Slovenski narod. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1968-1943. Leto 1, št. 1 (2. apr. 1868) -  leto 75, št. 245 (2. nov. 1943)

Let. 30, št. 28 (5.2.1897), str. 1. DLib.si – 8CI9AY91

Let. 71, št. 86 (16.4.1938), str. 10. DLib.si – DXR2TP6N

* Statistični letopis / Republika Slovenija = Statistical yearbook /Republic of Slovenia. – Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije, 1994-2013. – Let 33 (1994) – let. 52 (2013)

 

Spletni in elektronski viri:

* Kranjski deželni zbor (online). https://sl.wikipedia.org/wiki/1._kranjski_deželni_zbor. Prevzeto 20.3.2019

* Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska (Elektronska knjiga]. Ljubljana: Viharnik, 2015. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-5TDZOJZP/2a71b563-608c-4198-99d0-456a11e7fe39/PDF.  Pridobljeno 3.4.2019

* Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem [Elektronska knjiga]: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. 2. revidirana in dop. izd. Ljubljana: Viharnik, 2016. http://viharnik.com//downloads/Oprvihcerkvah_2.izd.pdf.   Pridobljeno 28.3.2019.

* Register nepremične kulturne dediščine: Leskovec pri Krškem – Arheološko najdišče Leskovec, EŠD 16521 (online). http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=16521.  Pridobljeno 2.4.2019

*  Register nepremične kulturne dediščine: Leskovec pri Krškem – Arheološko najdišče Podgora, EŠD 29661 (online). http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=29661

* Register nepremične kulturne dediščine: Leskovec pri Krškem – Gradišče Tičarjev breg, EŠD 16539 (online).

http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=16539

* Slovenska historična topografija – SHT (online) / uredniki Miha Kosi, Matjaž Bizjak, Miha Seručnik, Jurij Šilc.

https://topografija.zrc-sazu.si/   Pridobljeno 3.4.2019

KRAJEVNA SKUPNOST LSKOVEC PRI KRŠKEM

Ulica 11. novembra 24,

8273 Leskovec pri Krškem

 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

07 49 05 130

© 2020 KS Leskovec pri Krškem, Vse pravice pridržane. Anuška Motore s.p.