Janez Wolf
(26. december 1825–12. december 1884)
Življenje
Janez Wolf se je rodil 26. decembra 1825 v Leskovcu pri Krškem. Njegova mati je bila domačinka Jera Pajer (Peier) (1795–1836), njegov oče pa je bil zemljemerec Janez Franc Wolf.
Njegova starša nista bila poročena, zato je odraščal na materinem domu v Leskovcu pri Krškem. Tu je obiskoval ljudsko šolo. Med letoma 1838 in 1841 je bival pri teti Mariji Pajer in šolanje nadaljeval na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Tam so prepoznali in gojili njegov talent za risanje. V tem času je prevzel očetov priimek Wolf. Po koncu šolanja je šel v uk v delavnico novomeškega soboslikarja Gorenjca. V tem zgodnjem obdobju se je prvič preizkusil tudi v cerkvenem slikarstvu, ko je v domači cerkvi sv. Ane v Leskovcu pri Krškem izvedel poslikavo na stropu, ki pa se ni ohranila.
Kmalu se je preselil v Ljubljano, kjer je postal pomočnik v delavnici soboslikarja Burje. Tu se je spoprijateljil s kolegom Ivanom Borovskim (1817–1902), s katerim sta ostala prijatelja vse do smrti.
Leta 1845 je šel k vojakom, hitro napredoval in do leta 1854 postal nadporočnik. To leto je vojaško službo tudi zapustil in začel študirati slikarstvo na umetnostni akademiji v Benetkah, kjer je ostal do leta 1857. Med študijem je spoznal številne slikarje, med drugimi nemškega slikarja Anselma Feuerbacha (1829–1880). Preživljal se je z risanjem modelov za livarno bronastih umetnoobrtnih izdelkov švedskega podjetnika T. E. Hasselquista.
Po vrnitvi iz Benetk se je 28. maja 1858 poročil s hčerko mesarja in posestnika iz Ljubljane, Nežico Sernec (1828–ok. 1884). Imela sta tri otroke, Nežico (1859–1860), Josipino (1860–ok. 1925) in Alojzija (1862–1864). Urejeno družinsko življenje je prekinila vrsta družinskih tragedij. Prva hči Nežica je umrla kmalu po rojstvu, najmlajši in edini sin Alojzij pa je v nesreči dobil hude opekline, ki so bile zanj usodne. Po tej nesreči se je od žalosti duševno zlomila še Wolfova žena.
Slikar se je zakopal v delo, a pravega zaslužka nikoli ni dočakal. Umrl je na poti k stavbarju, s katerim naj bi se dogovoril za zidarske odre za njegovo zadnje naročilo, poslikavo v avli v Kranjskem deželnem muzeju, zdaj Narodnem muzeju Slovenije. Naročila mu žal ni bilo dano uresničiti. Delno sta menda njegovim zasnovam sledila njegova učenca Janez in Jurij Šubic, ki sta za njim prevzela naročilo.
Dela in učenci Janeza Wolfa
V slikarstvu 19. stoletja se je v evropski sakralni umetnosti izoblikovala smer, ki je sledila lepoti življenja in narave, kot odklon od akademsko prečiščenega neoklasicizma. Poglabljanje v literarne teme, poezijo in duhovnost jim je pomagalo snovati lasten umetniški izraz. Krog nemško govorečih slikarjev, ki so živeli v Rimu, zdaj imenujemo nazarenci Njihova dela, kot je Schnorrova Biblija v slikah, so v sakralni umetnosti vse do danes izjemno vplivna ter so bila navdih za slike po vsej Evropi. Za njihovo slikarstvo so značilni ploskovitost, uporaba hladnejših barv in jasna risba.
Janezu Wolfu pripisujemo, da je v slovenski prostor prenesel pripovednost nazarenstva. Ponotranjil je njihovo umetnostno filozofijo in razvil svojstven slog, ki je odražal njegovo življenje. V primerjavi z nazarenci je v značilnih poudarjeno figuralnih kompozicijah zanikal nazarensko ploskovitost in dodajal več plastičnosti. Uporabljal je toplejše barvne tone in klasična arhitekturna ozadja. To lahko pripišemo njegovemu tesnemu stiku z beneško umetnostjo.
Vse življenje se je ukvarjal s sakralnimi motivi. Znan je predvsem po večjih cerkvenih poslikavah. Zaradi maloštevilnih novogradenj je s figuralnimi prizori in dekorativnimi pasovi večinoma dopolnjeval že obstoječe poslikave, pri tem pa je spretno umeščal kompozicije v arhitekturo ter jih slogovno skladno zbližal s starejšimi deli. Njegove figure so bolj žive in kljub rahli idealizaciji kažejo individualne osebnosti.
V obdobjih, ko vreme ni dopuščalo slikanja na svež omet, zlasti pozimi, je izdeloval tabelne slike v oljni tehniki. Tako kot poslikave so tudi ta naročila ostajala v cerkvenem krogu. Slikal je za naročnike po vsem slovenskem ozemlju. Izvedel je številna dela, žal pa se jih je malo ohranilo ali so v slabšem stanju. Zasnove zanje je sproti uničeval, ohranilo se je le nekaj skic.
Ob rednem delu po naročilu je v atelje sprejemal tudi učence, ki jim je bil mentor in vzor. Učil jih je slikarskih veščin, delali so tudi kot njegovi pomočniki, običajno dekorativne poslikave. Med drugim jih je izuril v tehniki freske (it. al fresco). Spodbujal jih je pri pridobivanju akademske izobrazbe in z njimi ostajal v stikih. Med njegove znamenitejše učence štejemo Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890), Simona Ogrina (1851–1930), Ludvika Grilca (1851–1910), Antona Jebačina (1850–1927), Miroslava Tomca (1850–1894) in Antona Ažbeta (1862–1905).
Avtorica besedila: Maruša Erpič, Kulturni dom Krško, enota Mestni muzej Krško.
Povzeto po članku Mestnega Muzeja Krško
Viri slik:
Rožnovenska Mati Božja – Janez Wolf
Vir: Wikimedia Commons, Public Domain
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Janez_Wolf_-_Ro%C5%BEnovenska_Mati_Bo%C5%BEja.jpg
Vstajenje – Janez Wolf
Vir: Picryl, Public Domain
https://picryl.com/media/janez-wolf-vstajenje-327e91
Freska v cerkvi sv. Štefana v Vipavi – Janez Wolf
Vir: Wikimedia Commons
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vipava,_ceiling_fresco_inside_the_St._Stephen's_church.jpg
Krst v Jordanu – Janez Wolf
Vir: Wikimedia Commons, Public Domain https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Wolf#/media/Slika:Janez_Wolf_-_Krst_v_Jordanu.jpg
Arhiv Jožeta Jagriča, slike Križevega pota na Raki in Stenskih poslikav v cerkvi v Ribnici
07 49 05 130
