Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem v tem letu slavi praznik z enajstimi prireditvami, ki v veliki meri osvetljujejo usmeritev krajanov. Praznične dni so razširili skoraj na tri tedne, od 22. maja do 9. junija, krona pa bo svečana seja 1. junija, ko bodo pregledali delo zadnjega leta in podelili krajevna priznanja tistim posameznikom, ki so s svojim prispevkom širše zaznamovali življenje te skupnosti.
Na lepo nedeljsko popoldne 26. maja so se na trgu pred župnijsko cerkvijo in spomenikom 1. svetovne vojne zbrali tisti, ki radi vzamejo pot pod noge. Bilo jih je šestnajst. Krenili so v Krško gričevje, da si ogledajo letošnjo bujno rast vinske trte, ki na prisojni strani najbolj množično porašča prostor krajevne skupnosti. Si na gozdnih poteh spočijejo oči na zelenilu in ušesa nastavijo zvokom pomladnega ptičjega petja. Se v vaseh srečajo s krajani ali zgolj njihovimi bivališči. V družbi izrečejo mnenje, se pošalijo, obudijo spomin na te kraje v mladosti, se čudijo in vsrkavajo podobe, ki se ponujajo. Ob poti naberejo zoreče jagode in borovnice, marsikdo jih je iz narave to leto prvič okusil. Vse to in še veliko več je Pohod po poteh krajevne skupnosti Leskovec pri Krškem ob njenem prazniku, ki poteka redno od leta 2010. Zadnjih šest let pohodnike vodi Jože Olovec, predsednik Sveta KS, ki je svoji vandrovski skupini nadel ime Pešpolk Raj doma. In tudi tokratni udeleženci so se strinjali, da je povsod lepo, doma pa najlepše. Iz središča Leskovca so preko Gmajne krenili na Loke, premerili celo vas in nad njo zavili v Volovnik in od tam v Kobile.
Vsak kraj ima svojo zgodbe, ki ga delajo prepoznavnega, tiste iz starejšega časa so že kar bajne. Zgornji Volovnik in Kobile je v času pešpoti in prevažanja z vozovi in konji povezovala pot skozi Kobilske gaje. Zdaj se gozd imenuje Poljane. Redna pot je bila že davno opuščena, gozd pa s šumenjem še šepeta stare zgodbe. Pravijo, da je pri prečkanju potoka nekoč, ko so truge na leskovško pokopališče še nosili, tu padla krsta na pogrebca in ga ubila. Dolga desetletja, če ne celo stoletja, je bil na bližnjem drevesu postavljen križ. Zdaj ni več niti drevesa, zgodba pa trdno vztraja. Tudi tista, da so na poti skozi hoste botri izgubili otroka, ki so ga na kadunjcah nesli od krsta in to ugotovili šele doma. Ko so ga našli, je spal kot angelček. Pa tista o dekletu. Nekateri trdijo, da se v skrivnostnih nočeh tod še vedno pojavljajo lučke, ki se vozijo sem in tja.
Pohodniki pa so tokrat krenili na gmajno v Kobilah. V zadnjih letih so jo krajani pod vodstvom Janka Kranjčeviča in s pomočjo Krajevne skupnosti Leskovec pri Krškem del preoblikovali v travnati igrišči, dobila je tudi leseno zgradbo kot skupni vaški prostor. Del ob potoku Sivčku še vedno ohranja vlagoljubne rastline, ponoči tod preletavajo netopirji, v kalu žabe odlagajo mrest…, osnovnošolci iz Leskovca v naravi opravijo učno uro. V skrajnem kotu je tudi vodno zajetje za obnovljeni vodnjak sredi naselja. Najbolj zahodni postanek pohodnikov pa je bil v Ivandolu, nekdanji največji vinski gorici Šrajbarskega turna. In zadnji še na Jerckovem bregu v Libelju, kjer pogled zaobjame vso Krško polje, kopasto Libno in vse do zagrebškega Sljemena, na zahodu pa v večerni zarji Belo Cerkev in kraje tja k Novemu mestu in Kočevskemu Rogu. Potem pa polni preprostih vtisov spet v dolino.
Besedilo: Ljudmila Šribar
Fotografije: Anton Hruševar