Praznik Mestne četrti Leskovec pri Krškem (in predhodnice Krajevne  skupnosti Leskovec pri Krškem) že dvajset let bogatijo tudi zgodbe iz Kobil, enega manjših krajev od dvanajstih te lokalne samouprave v Mestni občini Krško. Če širša skupnost podpre prizadevanja posameznikov in skupin, tudi mala obrobna naselja z neke vrste kulturnim, športnim ali drugačnim »centrom« ostajajo živa in prisotna v družbeni zgradbi.

Naselje Kobile je bilo kot Chobelheim (domovi, vas v skalni luknji, rupi, škafu) zapisano leta 1366.  V 18. stoletju je bilo sedež »gmajne« za tri dole oziroma  doline: Kobile, Ivandol in Kartušev dol (Nemška vas). Gmajna (tudi soseški ali srenjski svet) je bila skupnost gospodarjev in gospodarstev naselij vaškega tipa. Imeli so pravico upravljati skupni vaški svet, ki je zajemal pašnike, soseške vinograde s skupnim hramom, vaške in gozdne poti, vodnjake, napajališča in kale (vaške mlake), v Kobilah tudi vrtače in druge javne površine. Skupna posest  so bile tudi ograde, kjer so se na manjšem kosu zemljišča naseljevale mlade družine te skupnosti ali pa so taka zemljišča dodelili obrtnikom, ki jih je skupnost potrebovala, npr. kovaču. Skupaj s fevdalnim gospodom so materialno skrbeli tudi za svojo soseskino cerkev, to je cerkev Sv. Štefana v Nemški vasi.

V gmajno Kobile so bile povezane vasi: Kobile, Ivandol, Nemška Gora, Nemška vas in Vrhulje. Zadnji dve naselji sta se po 2. vojni odločili za prehod k Velikemu Trnu, je pa Nemška vas ostala cerkveno in poštno povezana z Leskovcem. Leskovec pri Krškem je v letih 1963/1965 postal sedež krajevne skupnosti in na svojem prostoru upravno vpel tudi nekdanje gmajne oziroma srenjski svet, s poimenovanjem vaška skupnost. Tako je imela v upravi krajevne skupnosti Leskovec svojega odbornika vseskozi tudi  Vaška skupnost Kobile-Ivandol-Nemška Gora, nekdaj skupni svet več vasi pa je pripadel konkretnim vasem. Vasi so ga  večinoma razprodale. Vas Kobile pa je del svoje gmajne še naprej vzdrževala skupaj, deloma zaradi paše vaške živine, predvsem pa zaradi skupnega vaškega vodnjaka, ki je imel tri vodohrane na gmajni, kar je bilo grajeno med  1938 in 1941. Leta 1962 je okraj Novo mesto kobilsko gmajno podržavil, po letu 2009 je bil prenos narejen na občino Krško, v upravo pa ga je dobila tedanja Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem. Občina je leta 2012 vaške skupnosti kot podupravno obliko krajevnih skupnosti ukinila.

Vaščani Kobil smo v samostojni državi Sloveniji s podporo Krajevne skupnosti Leskovec (zdaj Mestne četrti Leskovec) in Občine Krško (od leta 2021 Mestne občine Krško) nekdanjo pašno gmajno revitalizirali (oživili).  Postavljena je bila lopa, kot se je imenovala nekdanja upravna zgradba, urejeno igrišče za nogomet in odbojko ter postavljena igrala za otroke, ponovno vzdrževan vodohran pa po ceveh pošilja izvirsko vodo v obnovljeni vodnjak sredi vasi. Še vedno čaka obnove zanimiva tehniška dediščina – klavže, ki so preprečevale vdor vode z obronkov v vas.

Ta kratka zgodovina je v nekoliko daljši obliki in s slikovnimi prilogami predstavljena v publikaciji, ki sva jo pripravila Ljudmila Šribar in Slavko Pirc. Nosi naslov  Domačija Kobile 3 – 150 let, skupaj sta jo izdala Etnološka zbirka Kobile pri Domačiji Kobile 3 in Mestna četrt Leskovec pri Krškem. Knjižica na 63 straneh predstavi spomeniško varovano domačijo, ki jo je leta 1874 gradila družina Kranjčevič. V letu 2003 je v hiši odprta za javnost etnološka zbirka družine Šribar. Le majhen del te zbirke je s slikovnim gradivom ponazorjen, posebno mesto pa je namenjeno največjemu predmetu zbirke – sadni preši družine Pirc iz Žadovinka, ki stoji na dvorišču domačije. Svoj sklop pa ima v knjižici tudi zgoraj opisano gospodarjenje v Kobilah, v katerem je imela pomembno mesto gmajna oziroma vaška skupnost.

Predstavitev publikacije je na Domačiji Kobile 3 potekala 9. junija kot ena od prireditev ob prazniku MČ Leskovec. Vodila jo je Katja Šribar, pozdravni nagovor sta pripravila predsednik Sveta Mestne četrti Leskovec Jože Olovec in podžupan Mestne občine Krško Janez Jože Olovec, avtorja Ljudmila Šribar in Slavko Pirc pa sta zbranim predala delček vsebine knjige. Zahvala Ljudmile Šribar je bila namenjena sodelavcem: Slavku Pircu, ki je prispeval večino fotografij in bil sokoordinator projekta, Jožetu Olovcu, ki je podprl  natis in omogočil, da  knjižica kot dar ohranja spomin potomcem tega kraja in okolice,  grafični oblikovalki knjige Katji Pirc in njenim sodelavcem Neagencije, lektorici Antoniji Amon, Marcelu Andlovicu iz Tiskartsva Kolortisk, vaščanom in informatorjem, ki so delili svoje vedenje o preteklosti vasi pa tudi vsem osebnim znancem, sodelavcem in širši družini, ki zgolj za besedo »hvala« pomagajo, da delo v Kobilah teče.

Posebna gostja prireditve je bila gospa Jožica Čelesnik iz Škocjana, ki je za skoraj dvajsetletno  glasbeno in likovno sodelovanje pri Etnološki zbirki Kobile prejela posebno zahvalno listino. Izročila sta jo ji podžupan Janez Jože Olovec in zbiratelj dediščine Alojz Vladimir Šribar. Slavljenka je pripravila tudi glasbene točke, kot pesnica ljudske glasbe pa Kobilam namenila pesem »Naše Kobile«. S svojo harmoniko je razveseljevala obiskovalce tudi kasneje pri druženju in skupnem petju.

Besedilo: Ljudmila Šribar

Fotografije: Anton Hruševar

• Category Title