LESKOVEC PRI KRŠKEM – NEMŠKA VAS. 26. decembra ob 10. uri je leto za letom slovesno žegnanjsko bogoslužje v soseski Sv. Štefana pri Nemški vasi. Kmalu zatem, ko je bila leta 2005 obnovljena tradicija blagoslova konj, je Krajevna skupnost Leskovec začela pripravljati še vsakoletni pohod iz središča župnije k tej podružnični cerkvi v Krškem gričevju.
Postavitve mlaja in blagoslova konj letos sicer ni bilo, kot zaradi virusne epidemije tudi ne zadnji dve leti. Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem pa je letos obudila pohod, ki postaja romanje k prvemu katoliškemu mučencu sv. Štefanu in v prispodobi slavi tudi pot naše mlade države Slovenije, ki na ta dan obeležuje dan samostojnosti in enotnosti. In kot je v mašnem nagovoru razmišljal domači župnik Ludvik Žagar, se na ta dan Cerkev in država Slovenija najbolj poenotita v svojih prizadevanjih za skupnost. Poudaril pa je tudi tesno povezanost božiča, praznika Kristusovega rojstva, in Štefanovega mučeništva, ne zgolj zaradi njunega »pričevanja resnice«, o katerem govori Razodetje, pač pa tudi zaradi človeške poti, ki od radosti rojstva pelje skozi boje in trpljenje in mnogokrat tudi k mučeništvu. Pozval je k medsebojni povezanosti, prijaznosti, dobroti, strpnosti in solidarnosti.
Slovesno bogoslužje je spremljal Župnijski pevski zbor, berilo in prošnje je prebral Iztok Starc, župnik pa je na koncu blagoslovil še vodo in sol.
26. december se je v teh krajih začel s pravo zarjo, ko za nekaj minut rdeče jutranje sonce na poseben način osvetli pokrajino. Lepa svetloba dneva je k cerkvi privabila številno občestvo. Tudi pohoda iz Leskovca, ki ga že več let vodi predsednik Sveta KS Jože Olovec, se je udeležilo kar precej tistih, ki jih je poklical lep dan. Zbrali so se pri župnijski cerkvi in se za spomin na poseben dan še fotografirali, potem pa pot pod noge po gladkem in kamnitem vzpenjajočem se svetu, ki ga je kot zavetnik kamnosekov in lomilcev kamenja ter prevoznikov (furmanov) stoletja varoval sv. Štefan. Mimo leskovške Gmajne so po »farovški poti« krenili na Loke ter čez Volovnik, Kobile in Ivandol k Nemški vasi. Zložna pot s krajšimi postanki, ki prijajo tako mladim kot manj mladim pohodnikom, traje dobro uro in pol. K cerkvi pa so se peš zgrinjale tudi druge manjše skupine iz okoliških krajev, saj je s soncem obsijan dan kar vabil v naravo.
Po zaključku sv. maše se na prostoru pred in okoli cerkve razvije še živahen pogovor z voščili za dobro, prijazno, zdravo in srečno prihodnje leto, skrbni domačini pa ponudijo tudi vinogradniški pridelek, saj ta okolica slavi po izbranih trtnih sortah. Poleg klenkanja štirih cerkvenih zvonov pa so domačini poskrbeli še za drug zvočni vtis, pokanje z možnarjem, staro tradicijo, ki nekdaj ni smela izostati pri nobenem žegnanju. Pregnala naj bi zle sile, da v naslednjem letu ne bi škodovale pridelku.
Tudi v tej soseski ljubitelji krajevne zgodovine in običajev ohranjajo tradicijo, v posameznih letih pa prinašajo na površje različne elemente, ki so skozi čas spremljali žegnanja.
Besedilo: Ljudmila Šribar
Fotografije: Anton Hruševar
07 49 05 130