26. december vsako leto k cerkvi sv. Štefana v Nemški vasi pritegne veliko množico ljudi, tako tistih, ki živijo v zavetju gričev, kot iz vasi na polju, v božičnih praznikih se na rojstne domačije vračajo rojaki, petič pa so izpred Marijine župnijske cerkve krenili tudi pohodniki po Štefanovi poti.

Pri prazničnem mlaju (mlaj je bil skozi čas vedno povezan tudi z varovanjem domovine) se je zbralo skoraj štiristo ljudi. Priljubljenemu svetniku se priporočijo za zdravje, za uspešno vključitev v poklicno in življenjsko okolje in za mladostni duh pri premagovanju življenjskih težav, saj v razslojeni družbi današnjega časa postaja iskanje skupnega jezika in spoštovanje mnenj drugače mislečih že skoraj umetnost izbrancev.Kot je poudaril leskovški župnik Ludvik Žagar, je tudi diakon Štefan pred dva tisoč leti živel v prelomnih časih, ko je duhovni nauk krščanske skupnosti Jezusa Kristusa vse bolj nadomeščal starozavezne zapovedi. A četudi je bilo novo kraljestvo duha ljudem naklonjeno, množica sv. Štefana ni razumela, ločevanje duhov jo je zapeljalo v obsodbo in kamenjanje do smrti. Kot Kristus, pa je tudi Štefan Boga prosil, da ljudstvo ne obsodi. Ob prazniku Dneva samostojnosti in enotnosti slovenskega naroda bi morali biti hvaležni za lepo domovino, mir, razmisliti pa o besedah, ki lahko postanejo kamnite, predvsem pa o sožitju in odpuščanju, ko posameznik zmore prestreči tudi kamen, namenjen drugemu. Po maši, ki so jo oblikovali še Iztok Starc, župnijski pevski zbor pod vodstvom Kristine Lovšin Salmič in s pritrkavanjem Janko Gabrič in sin, je duhovnik blagoslovil še vodo, sol in deset konj tukajšnjih rejcev, z željo, da bi vse sodelovalo in se razvijalo v harmoniji ustvarjenega. Konjeniki so prejeli spominski pečat, konji blagoslovljeni kruh, Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem pa je poskrbela tudi za praznično pogostitev - tradicionalno kranjsko klobaso. Cerkev sv. Štefana je stara, še ohranjeni pisni viri jo zamejujejo v čas okoli leta 1350. Bila je nekajkrat obnovljena po delih, vendar niti cerkev niti prostor nista bila arheološko raziskana; že izbira zavetnika vodi k stari tradiciji, prav tako običaji blagoslavljanja, ki so se ohranili. Tokratni ofer je bil začetek zbiranja sredstev za njeno obnovo pod nadzorom spomeniškovarstvene službe. Župnik Ludvik in ključarja - soimenjaka Jožeta Božič se zahvaljujejo darovalcem in prosijo za bodočo finančno pomoč vse, ki jim ta stolp zaveze ohranja pripadnost in varstvo.

Besedilo: Ljudmila Šribar

Fotografije: Anton Hruševar