Modrost pravi, da življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga je treba naprej.

Zelo dragoceno je, če nas skozi plovbo življenja spremlja znanje prednikov, dediščina, ki je trden temelj, na katerega se lahko opremo, da pljujemo bolj varno. Zbiralca Alojz-Vladimir in Ljudmila Šribar iz naselja Kobile sta 10. junija 2003 odprla za javnost svojo zbirko, 2700 starih predmetov, da bi predstavila znanje in ustvarjalnost ljudi Krškega gričevja in Krškega polja. V desetletju in pol je zbirka narasla na 5000 predmetov, saj so mnogi domačini, okoličani, občani in Posavci ponudili, večinoma pa kar podarili, staro orodje in stroje, predmete obrti (domače in umetne); glineno, litoželezno in drugo posodo, v kateri so na odprtem ognju ali v krušnih pečeh kuhali in pekli njihovi predniki; pa kredence, stole, skrinje in razne kose pohištva, tudi bolj luksuzne predmete, ki so si jih nekateri lahko privoščili (npr. izrezljane figure živali); pa kolovrate, šivalne stroje, pletilke, kvačke in druge pripomočke, ki so jih znale uporabljati gospodarice in druge ženske v gospodinjstvih; do neštetih moških delovnih pripomočkov v kmetijstvu, od 3,5 m dolge mlatilnice, ki je v 1. polovici 20. stoletja mlatila za naselja Gora, Čretež in Straža pri Krškem, plugov za oranje, mlinskih kamnov.; do nad 4 m dolge sadne preše družine Pirc iz Žadovinka, s koreninami v naselju Ravni, ki je z njo stiskala jabolčnik med 1932 in 1969. Ravno sadjarstvo je bilo med 1929 in 1991 ob vinogradništvu temeljna gospodarska usmeritev prostora, ki mu načeljuje Leskovec pri Krškem, zlasti njegovega gričevnatega sveta.

Ob jubileju sta zbiratelja izpostavila tudi, da sta prejela dragoceno dediščino družine Strgar, leskovškega rodu, ki je Slovencem dal dva pomembna strokovnjaka, montanista Vinka Strgarja st. in botanika Vinka Strgarja ml., okolici pa z umnim gospodarjenjem kazal pot. Zbirko njihovih kmetijskih strojev in drugih predmetov je treba še urediti. Šribarjeva sta za zbirko namenila spomeniško zaščiteno Domačijo Kobile 3, nekdanji dom premožnega kmeta Johana Kranjčeviča, zgrajen 1874 in obnovljen 1923, ki sta ga leta 1980 odkupila od potomcev, družine Sotlar, skupaj z gospodarskim poslopjem (1932), vodnim zajetjem (1938), razpelom iz 19. stoletja in pripadajočim dvoriščem ter sadnim in zelenjavnim vrtom, imenovanem Ograde. Nad tem zdaj bdi Zavod za varstvo kulturne dediščine, območna enota Ljubljana, z manjšimi finančnimi vložki občina in krajevna skupnost, predvsem pa veliko dobrotnikov. Stare sadne vrste, ki so jih Kranjčevičevi zasadili leta 1929, so Alojzu-Vladimirju Šribarju tudi omogočile kuhanje več vrst žganja. Steklenica tega je največkrat edina zahvala darovalcem, ki s predmeti ali drugače podpirajo nastanek in delovanje malega muzeja v Kobilah. Zbiralca se zahvaljujeta in vabita na ogled tudi ob tem malem jubileju. V Kobilah se je po letu 2003 zvrstilo sedem likovnih kolonij, z večpomenskim poimenovanjem >Ne pozabimo<. Tudi tega, da hitro izginjajoča dediščina ostaja pričevalna vsaj na slikarskih platnih. Slikarji likovnih društev iz Velenja, Krškega, Brežic-Črnca, Bučke oz. Škocjana, Celja, Kranja, Novega mesta, Domžal in Trzina so naslikali 85 slik, izbor je bil predstavljen na 17 likovnih razstavah, največkrat v Kobilah, gostovale pa so tudi v Leskovcu pri Krškem, Krškem, Mirni Peči, Škocjanu in Sevnici. Del slik je namenjen za pomoč potrebnim, izvedba pa del prihodnjih akcij. Pri Etnološki zbirki Kobile, ki ima med trideset in štirideset stalnih sodelavcev, so se usmerili tudi na področje rodoslovja, fotografske predstavitve dediščine pa tudi narave, obnove šege štefanovanja, peke domačih dobrot, zlasti kruha, prireditve je spremljala ljudsko petje, etno skupine, tudi mladi glasbeni izvajalci, pripovedovalci zgodb, včasih narodne noše, konjska vprega, jezdeci . Počasi pa kraju vračajo tudi >kamnito podobo<, saj je kamen značilnost starih Ajdov, ki imajo zadnje domovanje ohranjeno v bližnji Ajdovski jami (zanjo skrbi Zavod Svibna iz Brezovske Gore), v bližini pa je bilo skozi čas odprtih tudi nekaj kamnolomov. Osnovna šola Leskovec pri Krškem skupaj s Šribarjevima vse od leta 2009 tu v pomladi za 6. razrede izvede naravoslovni dan. Ker Kobile ležijo v lastni dolini Krškega gričevja, se v pisnih virih pojavljajo od leta 1366, ker je dol zanimiv tudi zaradi geoloških značilnosti (potok Sivček dvakrat izvira in dvakrat ponikne, ponikve, >dolenjski kras<), ker so na vaški gmajni ohranjene vrste rastlin, ki so preživele tisočletja vse v današnji čas, ker ima zbirka tudi okamenine (fosile), najdene na Starem gradu v Podbočju in v premogovniku Senovo. V letu 2009 je bil obnovljen tudi vaški vodnjak, kamor spet priteče izvirska voda. Vsega tega so se v Kobilah spominjali 3. junija, ko sta Alojz-Vladimir in Ljudmila Šribar ob prazniku občine Krško in krajevne skupnosti Leskovec pri Krškem usmerila pogled v posamezne enote njune zbirke. Njune povabljence je pozdravil predsednik Krajevne skupnosti Leskovec pri Krškem Jože Olovec, potem pa so po skrbni pripravi jedi iz kotla, ki so ga homogeno >mešali< Andrej, Ksenija in Jernej, zbrani kramljali o preteklosti in prihodnosti, o minevanju in nastajanju in vsem, med kar je razpet človek.

Zapisala :Ljudmila Šribar

Foto: Anton Hruševar